Pesmice in izštevanke

Sonce vstane, svetel dan,

žarek greje mojo dlan.

Roke gor in nasmeh širok,

soncu maha vsak otrok.

Kap, kap, kap na tla,

dežna kaplja poskaklja.

Tap, tap, tap na dlan,

dež pozdravi mokri dan.

Zajček skoči hop, hop, hop,

čez travnik naredi skok.

Uhlje dvigne, se zasmeji,

v svojo luknjo odhiti.

Muca miga z repkom,

tiho gleda za metuljčkom.

Mijav, mijav, pravi tiho,

potem spi v svojem kotičku.

Medvedek gre: bum, bum, bum,

v gozdu sliši se šum.

Levo, desno, velik skok,

medved pleše naokrog.

Metulj dvigne krilci dve,

nad cvetlice odleti.

Gor in dol, na levo zdaj,

pomaha cvetu: »Spet pridem nazaj!«

Pika ena, pika dve,

pikapolonica gre.

Po lističu odhiti,

v travo tiho se skrije.

Bzzz, bzzz, čebelica gre,

do rožice z veseljem prileti.

Bzzz, bzzz, domov leti,

v panju se umiri.

Čiv, čiv, čiv na veji,

ptiček jutru se nasmeji.

Krila dvigne, hop leti,

spet na vejo prileti.

Reg, reg, reg ob mlaki,

žabica skače po travi.

Hop na list in hop na breg,

v vodi čaka jo spet smeh.

Ribica plava sem in tja,

rep ji miga: tra-la-la.

Mehurček gre gor v zrak,

ribica pa plava nazaj.

Polžek gre počasi,

svojo hiško nosi.

En, dva, tri in stop,

počasen je njegov korak.

Jabolko rdeče se vrti,

na dlani lepo stoji.

Enkrat sem in enkrat tja,

hrust, hrust, jabolko imam.

Rožica zraste iz zemlje,

sonček jo nežno ogreje.

Cvet se odpre, zapleše,

s čebelo se nasmeje.

Bel oblaček plava,

mimo sončka maha.

Z vetrom gre naprej,

čez hrib in še dlje.

Pih, pih, piha veter,

listje pleše vsepovsod.

Roke levo, roke desno,

veter poje čisto nežno.

Čuha, čuha, vlak gre zdaj,

vabi nas na mali raj.

Tuu, tuu, čez most pelje,

vagončke v vrsto zbere.

Avtobus gre brum, brum, brum,

pelje nas čez mali hrib.

Na postaji se ustavi,

vsem potnikom pomaha.

Ščetka gor in ščetka dol,

čisti zobke vsepovsod.

Levo, desno, mali krog,

zdaj nasmeh od ušesa do ušesa.

En prstek, dva prstka,

pomahata vsem.

Tri prstke dvignem,

pa se zasmejem.

Zvezda sveti, luna spi,

tiho noč pozdravi.

Roke sklenem, oči zaprem,

lepe sanje si želim.

Zjutraj sonček nad hišo vstane,

zlato svetlobo na okno gane.

Najprej poboža streho in cvet,

potem pozdravi ves naš svet.

Dvignem roki, se zavrtim,

dober dan vsem zaželim.

Oblak spusti tri kapljice,

na okno riše pikice.

Kap, kap, kap, po strehi poje,

v luži voda krog zaokroži.

Ko se nebo spet razvedri,

na mokri travi vse blešči.

Na travniku je zajček siv,

za vsak skok je komaj živ.

Hop čez vejo, hop čez cvet,

hop še enkrat naokrog spet.

Ko zasliši šum za grmom,

se skrije pod zelenim vrhom.

Na okenski polici muca sedi,

čisto tiho na vrt strmi.

Ptiček zapoje, list zašumi,

muca z ušesi vse ulovi.

Ko ji popoldne zaspi oko,

se v klobčič zvije prav mehko.

Medvedek zjutraj v gozd odkoraka,

na mahu posluša, kdo nanj čaka.

Noga levo, noga desno,

v ritmu stopa prav čudežno.

Ko zazvoni veter čez jaso,

zapleše še z veveričko glasno.

Nad travnikom metulj leti,

s cveta na cvet se veseli.

Enkrat visoko, drugič nizko,

med listi najde pot prav blizu.

Ko se za hip ustavi na cvetu,

počiva v pisanem poletju.

Na zelen list se usede pika,

po njem radovedno svoje noge premika.

Ena pika, druga za njo,

koliko jih še najdemo?

Ko jo veter nežno poboža,

odleti na sosednjo rožo.

Čebelica med cvetovi brenči,

od rože do rože v soncu leti.

Na rumen cvet za hip pristane,

potem se dvigne, ko jutro vstane.

Za panj jo vodi znana pot,

tam čaka jo njen topli rod.

Na stari veji ptiček sedi,

novo pesmico si izmisli.

Čiv enkrat, čiv še dvakrat,

glavico obrne prav počasi.

Ko se travnik prebudi,

ptiček v nebo odleti.

Ob ribniku žabica živi,

včasih čisto tiho čepi.

Potem zapoje: reg, reg, reg,

odskoči na zeleni breg.

Druga žabica ji odgovori,

in žabji koncert zaživi.

V bistri vodi ribica plava,

med zelenimi travami z repom pomaha.

Mimo kamna tiho zdrsi,

nad njo mehurček v nebo hiti.

Ko za skalo najde svoj mir,

mirno počiva, dokler ne pride nov dan.

Polžek nosi hiško s sabo,

ne potrebuje velikega kovčka.

Po mokri travi se premika,

s tipalkama svet otipa.

Ko ga sreča topel dan,

počiva pod zeleno stran.

Na veji zraste jabolko,

rdeče, sladko in okroglo.

Veter ga nežno poziblje,

sonce mu lička pobarva.

Ko v košaro zrelo pade,

diši po jeseni in se sveti.

Na vrtu zraste mala roža,

ki jo jutranji veter poboža.

Najprej stebelce, nato list,

potem cvetni popek čisto blizu.

Ko na vrt posije sonce,

roža razpre rožnate listke.

Nad hišami oblaček potuje,

v vetru svojo pot oblikuje.

Enkrat je videti kot medved,

drugič kot velik puhast cvet.

Ko se zvečer za hrib skrije,

pod zvezdami mirno zaspi.

Čez travnik vetrček hiti,

mehko travo razgiba in šumi.

List se zavrti prvič, drugič,

za njim se ziblje še cvetlični venček.

Ko se veter malce utrudi,

tudi trava mirno obmiruje.

Vlak je zjutraj zapiskal,

na postaji nas je poiskal.

Čuha, čuha, mimo hiš,

skozi tunel tiho zdrvi.

Na drugi strani luč zasije,

vlak se spet v daljavi skrije.

Na postaji avtobus stoji,

in na novo pot hiti.

Pri semaforju malo počaka,

potem čez križišče odkoraka.

Ko se kolesa spet vrtijo,

potniki skozi okno pomahajo.

Zjutraj ščetka zapleše,

vsakemu zobku mir prinese.

Spredaj, zadaj, nežno vse,

krogi so za zobke nežne igre.

Ko si usta dobro sperem,

s svežim nasmehom dan začnem.

Prvi prstek hiško riše,

drugi nežno list podpiše.

Tretji pokaže mali krog,

četrti potrka: tok, tok, tok.

Peti pa se skrije v dlan,

vsi skupaj štejejo do pet vsak dan.

Ko se mrak na nebo spusti,

prva zvezda zažari.

Druga pomežikne iz daljave,

tretja nad gozdovi obstane.

Luna nas nežno pogleda,

noč naj prinese miren počitek.

Ko se prebudi jutro na nebu,

sonce zasije na našem bregu.

Najprej pokuka skozi okno,

potem ogreje dvorišče mokro.

Na dlani ujamem topel žarek,

z nasmehom pozdravim novi začetek.

En korak naprej, še dva nazaj,

soncu pomaham: »Lep je ta kraj!«

Na robu oblaka čaka kapljica,

za njo se že zbira mala družinica.

Na streho trkajo: tap, tap, tap,

po listu zdrsijo: kap, kap, kap.

V luži nastane sto drobnih krogov,

veter pa nese vonj mokrih logov.

Ko sonce prebije sivino neba,

iz vsake kapljice mavrica zaigra.

Zajček danes trenira skoke,

visoko dviga mehke noge.

Najprej preskoči drobno vejo,

nato še kamen ob gozdnem drevju.

Dolga uhlja poslušata svet,

v travi najdeta pisan cvet.

Preden domov zvečer odhiti,

se trikrat ustavi in počepi.

Na oknu muca stražo drži,

za steklom se vrabček veselo vrti.

Uhelj zastriže, repek zapleše,

obraz si s tačko nežno obriše.

Metulj prileti in spet odleti,

muca mu tiho s pogledom sledi.

Ko za hrib skrije se dnevna svetloba,

zaspi ob blazini, topla in drobna.

Na gozdni jasi medvedek stoji,

od sreče se mu kar v tacah vrti.

Najprej na levo dva koraka,

potem v desno mu ples poskaka.

Z vejicami veter takt drži,

veverica se mu pridruži.

Ko zadnjič odmev ponovi njegov ples,

medvedek se prikloni, konec je ples.

Metulj ima dve mehki krili,

ki sta mu poletni veter ujeli.

Preneha let in sede na cvet,

da si od blizu ogleda svet.

Najprej rumena, nato modra roža,

vsaka ga s svojo barvo poboža.

Ko se večer razlije čez travnik,

poišče svoj varen listni zavetnik.

Pod zelenim listom je mala hišica,

tam čaka na jutro pikapolonica.

Na hrbtu ji pike kot zvezde žare,

po listju pa drobne nogice hite.

Preštej jih skupaj, počasi in glasno,

potem ji pomahaj, naj leti varno.

Ko v travi zagleda svetlo rožo,

se usede nanjo in ji dan polepša.

Čebelica zjutraj iz panja poleti,

nad cvetličnim vrtom v soncu zažari.

Prvi cvet ji nežno pomaha,

drugi ji šepne, naj nikar ne odneha.

Bzzz, bzzz, zazveni skozi dan,

ko ob mraku obrne se k panju nazaj.

Počiva za noč, jutri bo spet,

obiskala cvetoči travniški svet.

Še preden se odpre prvo okno,

v krošnji zapoje ptiček drobno.

En čiv je kratek, drugi dolg,

odgovori mu ptičji zbor.

Na veji se veter malce ustavi,

z jutranjo pesmijo dan pozdravi.

Ptiček za hip utihne in čaka,

ali mu kdo od spodaj pomaha.

Ko na ribnik pade prva senca,

se začenja glasba ob robu travnika.

Ena žaba poje počasi: reg,

druga pa hitro skoči na breg.

Tretja ju posluša med listi,

četrta se skrije na isti stezi.

Ko vsi skupaj ujamemo pravi glas,

žabji koncert zabava nas.

Pod vodno gladino je tih svet,

kjer val prebudi pisan cvet.

Ribica plava mimo koral,

za drobno skalo zavije v kanal.

V vodi se dviga mehurčkov pet,

nato se spustijo nazaj v njen svet.

Ribica s plavutjo pomaha,

za trenutek se čisto ustavi brez straha.

Na travniku polžek počasi koraka,

nihče ga ne žene in nihče ne čaka.

S tipalkama meri prvi ovinek,

na listu si ogleda majhen utrinek.

Njegova hiška gre povsod z njim,

z njo je na varnem tudi pred nalivom.

Ko veter zapiha po travi,

polžek se skrije in malo ustavi.

Na jablani tri jabolka zorijo,

v jutranjem soncu lepo se bleščijo.

Prvo je rdeče in se smeji,

drugo je zeleno in tiho visi.

Tretje se z vetrom prav rahlo zaziba,

pod vejo ga ježek od daleč opazuje.

Če jih prešteješ od ena do tri,

boš znal povedati, kje katero visi.

Na gredi čaka malo seme,

da dež zalije suho zemljo.

Iz njega zraste steblo zeleno,

nad njim se cvet odpre veselo.

Pride čebela na kratek obisk,

roži podari svoj brenčeči blisk.

Ko pade večer in vrt utihne,

roža počasi cvetne liste zatisne.

Na nebu oblaček potuje ves dan,

jutranji veter mu kaže novo stran.

Nad gozdom se raztegne v ladjo,

nad travnikom se v ovčko spremeni.

Čez mesto leti kot bel zmaj,

potem se razblini v sončni sijaj.

Poglej ga še enkrat pred večerom,

morda postane srce pod nebesnim obzorjem.

Veter danes naokoli hiti,

od veje do veje listje vrti.

Najprej zapihlja skoraj neslišno,

potem pa zašumi prav glasno.

Tanka vejica se mu pokloni,

na strehi se vetrnica zavrti.

Ko veter odide v daljavo,

spet zavlada mir nad zeleno travo.

Na železniški postaji vlak čaka,

v vsakem vagonu kdo se igra.

Strojevodja pomaha: »Gremo!«

po tirih veselo skupaj drvimo.

Mimo polj in čez mali most,

skozi tunel in nazaj na prostost.

Ko se na peronu ustavi,

se vsem popotnikom prijazno prikloni.

Na avtobusni postaji ob šestih

se zberejo potniki nasmejani vsi.

Voznik preveri vrata in pot,

potem počasi zavije okrog.

Pri šoli ustavi, da otroci izstopijo,

babici pomahajo, preden odhitijo.

V naslednji ulici luč se prižge,

avtobus pa novo postajo doseže.

Na umivalniku ščetka čaka,

zvečer in zjutraj spet koraka.

Najprej zunaj, nato znotraj,

v vsakem kotičku dela počasi.

Dve minuti nežno kroži,

po vseh zobeh skrbno potuje.

Ko končam, se nasmejim,

svoje zdrave zobke rad imam.

Na desni roki pet prstov prebiva,

na levi jih še pet veselo pomiga.

Prvi nariše majhen krog,

drugi potrka na leseni pod.

Tretji se skrije, četrti pomaha,

peti pomežikne: »Naj me kdo opazi!«

Ko združim obe dlani v trenutku,

imam deset prijateljev v svojem žepku.

Ko večer tiho zapre vrata,

zvezda nad streho nežno pozlata.

Luna se v temnem nebu razpne,

pod njo se umiri veliko drevo.

Štejem utrinke do tri in še več,

potem odložim vse skrbi proč.

V mehko odejo se zvijem ves,

jutri me čaka spet čudovit svet.