{"id":4776,"date":"2023-11-13T10:27:10","date_gmt":"2023-11-13T09:27:10","guid":{"rendered":"https:\/\/nova.otroci.org\/?page_id=4776"},"modified":"2023-11-26T14:48:58","modified_gmt":"2023-11-26T13:48:58","slug":"periodni-sistem","status":"publish","type":"page","link":"https:\/\/nova.otroci.org\/index.php\/periodni-sistem\/","title":{"rendered":"Periodni sistem"},"content":{"rendered":"\n
\n
\n

Periodni sistem elementov je organiziran seznam vseh kemi\u010dnih elementov, razvr\u0161\u010denih glede na nara\u0161\u010dajo\u010de atomsko \u0161tevilo. Vsak element v periodnem sistemu je razporejen v svojo lastno vrsto in stolpec, ki ozna\u010dujeta glavne kvantne \u0161tevilke in kemi\u010dne lastnosti elementa. Razporeditev elementov v periodni sistem odra\u017ea periodi\u010dne vzorce v njihovih fizikalnih in kemi\u010dnih lastnostih, ki omogo\u010dajo razumevanje reda in raznolikosti elementov. <\/em><\/p>\n<\/div>\n\n\n\n

\n
\"\"<\/a><\/figure>\n<\/div>\n<\/div>\n\n\n\n

Periodni sistem elementov vklju\u010duje kovine, nemetale, pline in lantanide ter aktinide, kar omogo\u010da sistemati\u010den pregled razli\u010dnih skupin elementov. Periodni sistem je klju\u010dno orodje za kemijske \u0161tudije, saj ponuja organiziran in pregleden na\u010din za preu\u010devanje in razumevanje lastnosti razli\u010dnih kemi\u010dnih elementov.<\/em><\/p>\n\n\n\n

Periodni sistem, znan tudi kot\u00a0periodni sistem elementov, je tabelarni prikaz\u00a0kemijskih elementov<\/a>, ki so razporejeni po\u00a0atomskem \u0161tevilu<\/a>,\u00a0konfiguraciji elektronov<\/a>\u00a0in ponavljajo\u010dih se\u00a0kemijskih lastnostih<\/a>. V sedmih vrsticah tabele, imenovanih\u00a0periode<\/a>, so v splo\u0161nem na levi strani\u00a0kovine<\/a>, na desni pa\u00a0nekovine<\/a>. Stolpci, imenovani\u00a0skupine<\/a>, vsebujejo elemente s podobnim kemijskim vedenjem. \u0160est skupin ima dogovorjena imena in dodeljene \u0161tevilke: npr. elementi skupine 17 so\u00a0halogeni<\/a>\u00a0in skupine 18 so\u00a0\u017elahtni plini<\/a>. Prikazana so tudi \u0161tiri pravokotna podro\u010dja ali\u00a0bloki,<\/a>\u00a0ki zdru\u017eujejo kemijske elemente, katerih\u00a0elektroni<\/a>\u00a0najvi\u0161jega energetskega nivoja pripadajo enaki\u00a0atomski orbitali<\/a>.<\/p>\n\n\n\n

Vse elementi od atomskega \u0161tevila 1 (vodik<\/a>) do 118 (oganeson<\/a>) so bili odkriti ali sintetizirani in izpolnjujejo sedem polnih vrstic periodnega sistema.\u00a0Prvih 94 elementov, od vodika do\u00a0plutonija<\/a>, se pojavljajo v naravi, \u010deprav nekatere najdemo le v sledovih, nekaj pa jih je bilo v naravi odkritih \u0161ele po sintetizaciji.\u00a0Elementi od 95 do 118 so bili sintetizirani samo v laboratorijih,\u00a0jedrskih reaktorjih<\/a>\u00a0ali v jedrskih eksplozijah.\u00a0Trenutno se nadaljuje sintetiziranje elementov z vi\u0161jimi atomskimi \u0161tevili: ti elementi se bodo za\u010deli v\u00a0osmi vrstici<\/a>. S teoreti\u010dnim delom so predlagali mo\u017ene kandidate za to raz\u0161iritev. V laboratorijih so izdelali tudi \u0161tevilne sinteti\u010dne\u00a0radioizotope<\/a>\u00a0naravnih elementov.<\/p>\n\n\n\n

Organizacijo periodnega sistema lahko uporabimo za ugotavljanje odnosov med razli\u010dnimi lastnostmi elementov in tudi za predvidevanje kemijskih lastnosti in vedenja neodkritih ali novo sintetiziranih elementov. Ruski kemik\u00a0Dmitrij Mendelejev<\/a>\u00a0je leta 1869 objavil prvo tabelo\u00a0periodnega sistema<\/a>. Napovedal je tudi nekatere lastnosti neznanih elementov, ki naj bi zapolnili vrzeli v tabeli. Ve\u010dina njegovih napovedi se je kmalu izkazala za pravilne, vrhunec pa je bil odkritje\u00a0galija<\/a>\u00a0in\u00a0germanija<\/a>\u00a0leta 1875 oziroma 1886, kar je potrdilo njegove napovedi.\u00a0Mendelejeva ideja se je po\u010dasi \u0161irila in izpopolnjevala z\u00a0odkrivanjem ali sintezo novih elementov<\/a>\u00a0in razvojem novih teoreti\u010dnih modelov za razlago kemijskega vedenja. Danes \u0161e vedno potekajo razprave o umestitvi in kategorizaciji dolo\u010denih elementov, o nadaljnji raz\u0161iritvi in omejitvah tabele ter o tem, ali obstaja optimalna oblika tabele.<\/p>\n\n\n\n

Za podrobnosti kliknite na posamezen element na spodnji sliki !<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"Periodni_tabela\"<\/td><\/tr><\/tbody><\/table><\/figure>\n\n\n\n

Vsak kemi\u010dni element ima edinstveno atomsko \u0161tevilo (Z<\/em>), ki predstavlja \u0161tevilo\u00a0protonov<\/a>\u00a0v njegovem\u00a0jedru<\/a>.\u00a0Ve\u010dina elementov ima razli\u010dno \u0161tevilo\u00a0nevtronov<\/a>\u00a0med razli\u010dnimi atomi, pri \u010demer se te razli\u010dice imenujejo\u00a0izotopi<\/a>. Na primer, ogljik ima tri izotope, ki se pojavljajo v naravi: vsi njegovi atomi imajo \u0161est protonov, ve\u010dina jih ima tudi \u0161est nevtronov, ampak pribli\u017eno en odstotek ima sedem nevtronov, zelo majhen dele\u017e pa jih ima osem. Izotopi se v periodnem sistemu nikoli ne prikazujejo; vedno so zdru\u017eeni v enem samem elementu. Elementi brez stabilnih izotopov imajo atomsko maso svojega najstabilnej\u0161ega izotopa \u2013 tak\u0161ne mase so v tabeli prikazane v oklepajih. V standardni periodni tabeli so elementi navedeni po nara\u0161\u010dajo\u010dem atomskem \u0161tevilu\u00a0Z.<\/em>\u00a0Nova vrstica (perioda<\/em><\/a>) se za\u010dne, ko ima nova\u00a0elektronska lupina<\/a>\u00a0svoj prvi elektron. Stolpci (skupine<\/em><\/a>) so dolo\u010deni z\u00a0elektronsko konfiguracijo<\/a>\u00a0atoma; elementi z enakim \u0161tevilom elektronov v dolo\u010deni podlupini spadajo v iste stolpce (npr.\u00a0kisik<\/a>\u00a0in\u00a0selen<\/a>\u00a0sta v istem stolpcu, ker imata oba \u0161tiri elektrone v najbolj oddaljeni p-podlupini). Elementi s podobnimi kemi\u010dnimi lastnostmi na splo\u0161no spadajo v isto skupino v periodnem sistemu, \u010deprav imajo elementi v bloku f in do neke mere v bloku d podobne lastnosti. Tako je razmeroma enostavno napovedati kemijske lastnosti elementa, \u010de poznamo lastnosti elementov okoli njega. Od leta 2016 ima periodni sistem 118 potrjenih elementov, od elementa 1 (vodik) do 118 (oganeson). Elemente 113, 115, 117 in 118, ki so najnovej\u0161a odkritja, je decembra 2015 uradno potrdila\u00a0Mednarodna zveza za \u010disto in uporabno kemijo<\/a>\u00a0(IUPAC). Njihova predlagana imena, nihonij (Nh), moskovij (Mc), tenes (Ts) in oganeson (Og), je IUPAC uradno objavil novembra 2016.\u00a0Prvih 94 elementov se pojavlja v naravi; preostalih 24, od americija do oganesona (95\u2013118), se pojavljajo le, kadar jih sintetizirajo v laboratorijih. Od 94 naravnih elementov jih je 83\u00a0prvobitnih,<\/a>\u00a011 pa se jeh pojavlja le v razpadajo\u010dih verigah prvobitnih elementov.\u00a0V makroskopskih koli\u010dinah v \u010disti obliki \u0161e ni bil opa\u017een noben element, te\u017eji od ajn\u0161tajnija (element 99), prav tako ne astat (element 85); francij (element 87) je bil fotografiran le v obliki svetlobe, ki jo oddajajo mikroskopske koli\u010dine (300.000 (300.000 atomov).\u00a0<\/p>\n\n\n\n

Nabori elementov<\/strong><\/p>\n\n\n\n

V kronolo\u0161kem zaporedju to poglavje obravnava kovine in nekovine (ter polkovine); kategorije elementov; skupine in periode; in bloke periodnega sistema. \u010ceprav razpoznavanje kovin kot trdne, topne in v splo\u0161nem kovne snovi izvira \u017ee iz antike,\u00a0je bil morda\u00a0Antoine Lavoisier<\/a>\u00a0prvi, ki je leta 1789 uradno lo\u010dil kovine in nekovine\u00a0(\u2018non-m\u00e9talliques\u2019)<\/em>\u00a0v njegovem \u2018revolucionarnem\u2019 delu\u00a0Trait\u00e9 \u00c9l\u00e9mentaire de Chimie<\/em>.\u00a0Leta 1811 je\u00a0Berzelius<\/a>\u00a0nekovinske elemente ozna\u010dil za polkovine\u00a0zaradi njihove sposobnost tvorjenja oksianionov.\u00a0Leta 1825 je v popravljeni nem\u0161ki izdaji svojega\u00a0U\u010dbenika kemije<\/em>\u00a0razdelil polkovine v tri razrede. To so bili: stalno plinasti \u2018gazolyta\u2019 (vodik, du\u0161ik, kisik); prave polkovine (\u017eveplo, fosfor, ogljik, bor, silicij); in \u2018halogenia\u2019, ki tvorijo sol (fluor, klor, brom, jod).\u00a0\u0160ele pred kratkim, od sredine 20. stoletja, se izraz polkovina pogosto uporablja za ozna\u010devanje elementov z vmesnimi ali mejnimi lastnostmi med kovinami in nekovinami.\u00a0Mendelejev je<\/a>\u00a0objavil svoj periodni sistem leta 1869, skupaj s sklici na skupine dru\u017ein elementov, vrsticami ali periodami.\u00a0Hinrichs<\/a>\u00a0je zapisal, da je mogo\u010de na periodnem sistemu narisati \u010drte, ki razmejijo lastnosti, ki nas zanimajo, na primer elementi s kovinskim sijajem (v nasprotju s tistimi, ki nimajo tak\u0161nega sijaja).\u00a0Charles Janet naj bi bil leta 1928 prvi, ki se je skliceval na bloke periodnega sistema.<\/p>\n\n\n\n

Kovine, polkovine in nekovine<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Glede na skupne fizikalne in kemijske lastnosti lahko elemente razvrstimo v glavne kategorije\u00a0kovine<\/a>,\u00a0metaloidi oz. polkovine<\/a>\u00a0in\u00a0nekovine<\/a>. Kovine so na splo\u0161no sijo\u010de, visoko prevodne trdne snovi, ki med seboj tvorijo zlitine in solem podobne ionske spojine z nekovinami (razen z\u00a0\u017elahtnimi plini<\/a>). Ve\u010dina nekovin so obarvani ali brezbarvni plini; nekovine, ki tvorijo spojine z drugimi nekovinami, imajo\u00a0kovalentno vez<\/a>. Med kovinami in nekovinami so polkovine, ki imajo vmesne ali me\u0161ane lastnosti. Kovine in nekovine lahko nadalje razvrstimo v podkategorije, ki ka\u017eejo stopnjo kovinskih in nekovinskih lastnosti, ko se premikamo v vrsticah od leve proti desni strani. Kovine lahko razdelimo na visoko reaktivne alkalne kovine, preko manj reaktivnih zemeljskoalkalijskih kovin, lantanidov in aktinoidov, preko arhetipskih prehodnih kovin, z zaklju\u010dkom pri fizikalno in kemijsko \u0161ibkih po-prehodnih kovinah. Nekovine se lahko preprosto razdelijo na\u00a0ve\u010datomske nekovine<\/a>, saj so bli\u017eje polkovinam in ka\u017eejo nekatere kovinske lastnosti v za\u010detni stopnji; na nekovinske\u00a0dvoatomske nekovine<\/a>, nekovinske in skoraj popolnoma inertne monatomske \u017elahtne pline. Specializirane skupine, kot so\u00a0ognjevarne kovine<\/a>\u00a0in\u00a0plemenite kovine<\/a>, so primeri podskupin prehodnih kovin, tudi poznane\u00a0in ob\u010dasno ozna\u010dene. Uvr\u0161\u010danje elementov v kategorije in podkategorije, ki temeljijo samo na skupnih lastnostih, je nepopolno. V vsaki kategoriji se na mejah pojavljajo neskladja med lastnostmi, kot je to pri ve\u010dini klasifikacijskih shem.\u00a0Berilij je na primer uvr\u0161\u010den med zemeljskoalkalijske kovine, \u010deprav je njegova\u00a0amfoterna<\/a>\u00a0kemi\u010dna sestava in te\u017enja, da ve\u010dinoma tvori kovalentne spojine, zna\u010dilnosti kemijsko \u0161ibkih in po-prehodnih kovin. Mo\u017ene so tudi druge klasifikacijske sheme, na primer delitev elementov na\u00a0mineralo\u0161ke kategorije pojavnosti<\/a>\u00a0ali na\u00a0kristalne strukture<\/a>. Kategorizacija elementov na ta na\u010din sega vsaj v leto 1869, ko je\u00a0Hinrichs<\/a>\u00a0zapisal, da je mogo\u010de v periodnem sistemu postaviti preproste mejne \u010drte, da se prika\u017eejo elementi s skupnimi lastnostmi, kot so kovine, nekovine ali plinasti elementi.\u00a0Kategorije<\/strong>\u00a0Elementi periodnega sistema, ki so prikazani v tabeli, so razdeljeni v devet kategorij; \u0161est kategorij za kovine in dve za nekovine ter kategorija polkovin. Razli\u010dni avtorji lahko uporabljajo razli\u010dne sheme kategorizacije, odvisno od lastnosti, ki nas zanimajo. Posamezna kategorija ni nujno izklju\u010dujo\u010da glede na svoje ime, meje ali lastnosti. Na primer, medtem ko je berilij v skupini 2 obarvan kot zemljoalkalijska kovina, je v naravi bolj\u00a0amfotermen<\/a>\u00a0kot alkalijska kovina. Te\u017eji \u010dlani\u00a0skupine 3<\/a>\u00a0so prikazani kot lantanoidi in aktinoidi, \u010deprav so oboji tudi prehodne kovine. Prehodne kovine v skupini 3; lantanoidi in aktinoidi, so v naravi alkalijske kovine, tako kot alkalijske kovine v skupini 1. Znanstvenikom ni treba \u201cizgubiti spanja zaradi te\u017ekih primerov, \u010de klasifikacijski sistem prina\u0161a ekonomi\u010dnost opisovanja, strukturiranje znanja in na\u0161ega razumevanja, te\u017eki primeri pa predstavljajo malo manj\u0161ino.\u201d<\/p>\n\n\n\n

Kategorije elementov periodnega sistema<\/strong><\/td><\/tr>
Kovine<\/strong><\/td>Polkovine<\/a><\/td>  Nekovine<\/a><\/strong><\/td>Neznani<\/td><\/tr>
Alkalijske kovine<\/a><\/td>Zemljoalkalijske kovine<\/a><\/td>Notranji prehodni elementi<\/td>Prehodne kovine<\/a><\/td>\u0160ibke kovine<\/a><\/td>Druge nekovine<\/td>Halogeni<\/a><\/td>\u017dlahtni plini<\/a><\/td><\/tr>
Lantanoidi<\/a><\/td>Aktinoidi<\/a><\/td><\/tr><\/tbody><\/table><\/figure>\n\n\n\n

Alkalijske kovine<\/a>, zemljoalkalijske kovine<\/a><\/h4>\n\n\n\n

Razlika med obema kategorijama je bolj stopnja lastnosti kot vrsta. Kemiji obeh kategorij kovin sta si v veliki meri podobni. Ve\u010dina teh kovin tvori osnovne okside<\/a> (Be je amfoteri\u010den<\/a>). Alkalijske kovine so lahke, mehke, visoko reaktivne z nizko temperaturo tali\u0161\u010d in vreli\u0161\u010d. Zemljoalkalijske kovine imajo vi\u0161ja tali\u0161\u010da, vreli\u0161\u010da in gostoto od alkalijskih kovin, po reaktivnosti so takoj za njimi.<\/p>\n\n\n\n

Prehodne kovine<\/a><\/h4>\n\n\n\n

Srednje do zelo goste kovine, z visoko temperaturo tali\u0161\u010d in vreli\u0161\u010d; nekatere so zelo trde, so trdni<\/a> in \u017eilavi<\/a> in odporni na korozijo. Elementi od Rf<\/a> naprej so sintetizirani. Zna\u010dilne lastnosti so spremenljiva valenca<\/a>, barva<\/a> in tvorba kompleksnih ionov<\/a>. Oksidi so bazi\u010dni, amfoterni ali kislinski, odvisno od oksidacijskega stanja<\/a>.<\/p>\n\n\n\n

Lantanoidi<\/a><\/h4>\n\n\n\n

So zelo podobni Ca<\/a>, Sr<\/a> in Ba<\/a>, vendar so mnogi te\u017eji in tvorijo ve\u010dinoma bledo obarvane spojine. Lantanoidi so si podobni in jih je zato te\u017eko lo\u010diti. Obstaja jih veliko, ampak so razpr\u0161eni; komercialne koncentracije so zato redke. Oksidi so mo\u010dno do zmerno bazi\u010dni.<\/p>\n\n\n\n

Aktinoidi<\/a><\/h4>\n\n\n\n

So mehke, goste in reaktivne kovine, tiste od Am<\/a> naprej pa so sintetitizirane. Za\u010detni aktinoidi (Th<\/a> to Am) ka\u017eejo nekaj podobnosti s prehodnimi kovinami in imajo bazi\u010dne ali amfoterne okside; kasnej\u0161i aktinidi so bolj podobni lantanoidom. \u0160tevilni aktinoidi tvorijo obarvane spojine.<\/p>\n\n\n\n

\u0160ibke kovine<\/a><\/h4>\n\n\n\n

Mehke (ali krhke) kovine z nizko trdnostjo in s tali\u0161\u010di ni\u017ejimi od prehodnih kovin (dale\u010d ni\u017eje v primeru Hg, ki je kapljevina). Kemijsko ka\u017eejo zna\u010dilno nagnjenosti k kovalentni vezavi, kislinsko-bazi\u010dni amfoterizmu in anionskim vrstam, kot so aluminati, stanati in bizmutati. Lahko tvorijo tudi Zintlove faze<\/a> (obi\u010dajno krhke, obarvane in polprevodni\u0161ke intermetalne spojine<\/a>).<\/p>\n\n\n\n

Polkovine<\/a><\/h4>\n\n\n\n

Med kovinami in nekovinami se nahajajo elementi z me\u0161anico kovinskih, nekovinskih ali vmesnih lastnostih. Izgledajo kot kovine, so krhke in so obi\u010dajno polprevodniki<\/a>, in ne pravi prevodniki<\/a>. Ve\u010dinoma se kemijsko obna\u0161ajo kot nekovine. Polkovine tvorijo \u0161ibko kisle ali amfoterne okside.<\/p>\n\n\n\n

Reaktivne nekovine<\/a><\/h4>\n\n\n\n

So brezbarvne, obarvane ali pa imajo (pod belo svetlobo) kovinski izgled. Ve\u010dinoma so trdnine ali plini. Medtem ko so trdnine krhke, je ve\u010dina le-teh znana tudi v pro\u017enih ali gnetljivih oblikah. Za halogene,<\/a> fluor<\/a>, klor<\/a>, brom<\/a> in jod,<\/a> je zna\u010dilna njihova ostrina in toksi\u010dnost v naravnih oblikah. Preostale reaktivne nekovine, vodik<\/a>, ogljik<\/a>, du\u0161ik<\/a>, kisik<\/a>, fosfor<\/a>, \u017eveplo<\/a> in selen<\/a>, ki so stisnjeni med mo\u010dno elektronegativnimi halogenskimi nekovinami in \u0161ibko nekovinskimi polkovinami, so v naravi (na splo\u0161no) zmerno nekovinske. Te nekovine, oz. ve\u010dina izmed njih, privla\u010di razli\u010dna imena kategorij kot so biogen<\/strong>,<\/em> CHONPS<\/strong>,<\/em> vmesne<\/strong>,<\/em> lahke<\/strong><\/em> ali druge nekovine<\/strong>.<\/em> Reaktivnost reaktivnih nekovin je od relativno inertnega (N<\/a>) do visoko reaktivnega (Cl<\/a>, F<\/a>). Tvorijo kisle in nevtralne (H2<\/sub>O<\/a>, CO<\/a>, NO<\/a>, N2<\/sub>O<\/a> ) okside.<\/p>\n\n\n\n

\u017dlahtni plini<\/a><\/h4>\n\n\n\n

Nevnetljivi plini brez barve in vonja in imajo zelo nizko kemijsko reaktivnost. Prva spojina \u017elahtnega plina, pribli\u017eno sestave XePtF6<\/sub><\/a>, je bila narejena \u0161ele leta 1962; spojine He<\/a> in Ne<\/a> \u0161e niso znane.<\/p>\n\n\n\n

Druge kategorije<\/h4>\n\n\n\n

V splo\u0161ni rabi je veliko drugih imen za nabore kemijskih elementov<\/a>, nekatere so bile \u017ee zelo dolgo. Sem spadajo na primer redko-zemeljske kovine<\/a>, plemenite kovine<\/a> in ognjevarne kovine<\/a> Skupine<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Skupine ali dru\u017eine elementov so predstavljene v stolpcih, obi\u010dajno izra\u017eajo jasnej\u0161e trende od period. To razlagamo z dejstvom, da imajo elementi v isti skupini enako konfiguracijo elektronov<\/a> v valen\u010dni lupini<\/a>, zato so podobno reaktivni, s predvidljivim spreminjanjem lastnosti ob ve\u010danju atomskega \u0161tevila. Izra\u017eajo trende v atomskem polmeru<\/a>, ionizacijski energiji<\/a> in elektronegativnosti<\/a>, kar je posledica dejstva, da so od vrha navzdol z ve\u010danjem \u0161tevila energetskih nivojev valen\u010dni elektroni vedno dlje od jedra, s tem pa se zmanj\u0161ujeta ionizacijska energija in elektronegativnost. Po dogovoru ozna\u010dujemo skupine s \u0161tevilkami od 1 (alkalijske kovine<\/a> skrajno levo) do 18 (\u017elahtni plini skrajno desno). Nekatere imajo trivialna imena, vendar so pri ve\u010dini skupin taka imena redko v uporabi ali pa jih poimenujemo kar po prvem elementu, npr. \u00bbskandijeva<\/a> skupina\u00ab za 3. skupino<\/a>. Periode<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Periode predstavljajo vrstice periodnega sistema. Elementi po periodah ka\u017eejo trende v atomskem polmeru, ionizacijski energiji, elektronski afiniteti<\/a> in elektronegativnosti, vendar so ti trendi \u0161ibkej\u0161i in manj pravilni kot po skupinah. Obi\u010dajno se z leve proti desni atomski polmer manj\u0161a, kar je posledica dejstva, da ima vsak naslednji element dodaten proton<\/a> v jedru<\/a>, ki privla\u010di elektrone bli\u017eje. To hkrati pove\u010duje elektronsko afiniteto in elektronegativnost.<\/p>\n\n\n\n

Zgodovina<\/h2>\n\n\n\n

 Potreba po urejevanju kemijskih elementov v sistemu se je pokazala, ko so znanstveniki<\/a> ugotovili, da obstajajo dolo\u010dene povezave med lastnostmi razli\u010dnih elementov. Prvi poskus periodnega sistema je za\u010drtal Antoine Lavoisier<\/a> (1743-1794) leta 1789. Potem ko je prevzel in dodelal skoraj sto let staro definicijo kemijskega elementa, ki jo je Robert Boyle<\/a> (1627-1691) opisal kot snov<\/a>, ki je s kemijsko reakcijo ne moremo razgraditi na bolj enostavne snovi, je Lavoisier sku\u0161al 33 do takrat znanih elementov postaviti v dolo\u010deno pregledno obliko. Izbral si je \u0161tiri kategorije; plini<\/a>, nekovine<\/a>, kovine<\/a> in \u00bbzemlje\u00ab. V tistem \u010dasu je bilo znanih premalo elementov, da bi jih res lahko komu uspelo urediti v pregledno obliko. Lavoisier bi svoje delo najverjetneje dokon\u010dal, \u010de ga ne bi zaradi politi\u010dnih razlogov obglavili. Problem poznavanja lastnosti elementov je bil predvsem v tem, da ve\u010dina elementov v skupini plinov sploh niso bili elementi, ampak spojine<\/a>, ki jih \u0161e niso uspeli razgraditi na elemente.<\/p>\n\n\n\n

Prelom v razumevanju urejenosti elementov je bilo delo Stanislaa Cannizzara<\/a> (1826-1910) iz leta 1858. Dve leti po smrti njegovega rojaka Amadea Avogadra<\/a> (1776-1856), ki je prvi dolo\u010dil osnovo mno\u017eini snovi in povezavo z atomsko maso<\/a>, je postavil osnovo, skupno vsem elementom \u2013 relativno atomsko maso<\/a>. Prvi, ki je opozoril na ponavljajo\u010de se lastnosti elementov, je bil nem\u0161ki znanstvenik Johann Wolfgang D\u00f6bereiner<\/a> (1780-1849). Leta 1829 je ugotovil, da ima atom<\/a> broma<\/a> atomsko maso, ki je polovi\u010dna vrednost vsote mas atomov klora<\/a> in joda<\/a>. To pomeni, da vsoto atomskih mas klora (35,5) in joda (126,9) delimo z 2 in dobimo vrednost 81,2, ki je zelo dober pribli\u017eek relativni atomski masi broma (79,9). Podoben vzorec je na\u0161el pri trojicah kalcij<\/a>, stroncij<\/a>, barij<\/a> in \u017eveplo<\/a>, selen<\/a>, telur<\/a>. Te skupine je imenoval triade<\/em>. Po mnenju ostalih znanstvenikov so bile te povezave zgolj naklju\u010dne. Leta 1860 je na prvem mednarodnem kemijskem kongresu, ki je bil organiziran prav zaradi periodnega sistema elementov, Cannizzaro predstavil svojo zamisel o pomembnosti atomskih mas elementov pri izgradnji periodnega sistema. Njegovo delo je temeljilo na Avogadrovi domnevi in Gay-Lussacovem zakonu<\/a> o prostorninskih<\/a> odnosih pri kemijskih reakcijah v plinastem stanju. Elementi so bili razvr\u0161\u010deni v sistem glede na znane vrednosti atomskih mas. Naslednji velik je napravil angle\u0161ki kemik John Newlands<\/a> (1837-1898) leta 1862, saj je predpostavil, da je mo\u017eno elemente, glede na nara\u0161\u010dajo\u010do atomsko maso urediti v sedem stolpcev. Po ureditvi so postale vidne tudi D\u00f6berienerjeve triade. Ureditev je imenoval zakon oktav, vendar znanstveniki tudi njegove ideje niso dobro sprejeli. V Evropi<\/a> je periodni sistem prvi postavil Julius Lothar Meyer<\/a> (1830-1895), vendar je leto pred njim ruski<\/a> kemik<\/a> Dimitrij Ivanovi\u010d Mendelejev oblikoval zgradbo periodnega sistema, s katero je lahko napovedal manjkajo\u010de, \u0161e ne odkrite elemente. Z odkritjem \u017elahtnih plinov<\/a> lorda Rayleigha<\/a> (1842-1919) in Williama Ramsayja<\/a> (1852-1916) od leta 1894 naprej je Mendelejev predlagal, naj se doda pred prvo skupino dodatna ni\u010dta skupina, ki bi vsebovala te elemente, sistem ostalih pa bi ostal nespremenjen. Tak periodni sistem je ostal v uporabi vse do leta 1930. Kmalu po Rutherfordovem<\/a> (1871-1937) odkritju protona<\/a> leta 1911 in Thomsonovi<\/a> (1856-1940) potrditvi obstoja izotopov<\/a> (obstoj izotopov je prvi predlagal Frederick Soddy<\/a>, 1877-1956) je Henry Moseley<\/a> (1887-1915) izpostavljal do takrat znane elemente rentgenskim \u017earkom<\/a>. Izpeljal je povezavo med frekvenco sevanja in vrstnim \u0161tevilom. Po preureditvi elementov glede na ve\u010danje vrstnega (atomskega) \u0161tevila in ne atomske mase je bilo tudi nekaj izjem iz periodnega sistema, ki so povzro\u010dale te\u017eave Mendelejevu, popravljenih. Sodobni periodni sistem je od takrat zgrajen na Moseleyjevem zakonu periodi\u010dnosti, ki temelji na vrstnem \u0161tevilu elementov. Do leta 2012 je bilo odkritih 118 elementov, od tega jih Mednarodna zveza za \u010disto in uporabno kemijo<\/a> (IUPAC), ki skrbi za standarde v kemiji, priznava 114. Zadnja dva potrjena sta bila flerovij<\/a> (Fl, 114) in livermorij<\/a> (Lv, 116). Elementi z najvi\u0161jimi atomskimi \u0161tevili so izredno nestabilni, sintetizirajo jih v laboratorijih z visokoenergijskimi reakcijami in dokazujejo na podlagi produktov radioaktivnega<\/a> razpada. \u0160e nepotrjeni elementi imajo za\u010dasna latinizirana imena, npr. ununoktij<\/a> (118). V naravi se pojavlja 98 elementov, od tega ve\u010dina samo v sledeh; nekateri so bili sintetizirani v laboratoriju pred odkritjem v naravi. Vir : Wikipedija Prispevek pripravila : Bo\u017ea Rakovec Lektoriranje : Anja R.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Periodni sistem elementov je organiziran seznam vseh kemi\u010dnih elementov, razvr\u0161\u010denih glede na nara\u0161\u010dajo\u010de atomsko \u0161tevilo. Vsak element v periodnem sistemu<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"parent":0,"menu_order":0,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","template":"","meta":{"om_disable_all_campaigns":false,"_monsterinsights_skip_tracking":false,"_monsterinsights_sitenote_active":false,"_monsterinsights_sitenote_note":"","_monsterinsights_sitenote_category":0,"ngg_post_thumbnail":0,"footnotes":""},"class_list":["post-4776","page","type-page","status-publish","hentry"],"aioseo_notices":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/nova.otroci.org\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/4776","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/nova.otroci.org\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/pages"}],"about":[{"href":"https:\/\/nova.otroci.org\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/types\/page"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/nova.otroci.org\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/nova.otroci.org\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=4776"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/nova.otroci.org\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/4776\/revisions"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/nova.otroci.org\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=4776"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}